Kolikokrat si si sama postavila mejo?

V roke mi je prišla knjiga Rise Beyond Limits.

Naslov je preprost. A udari.

Presezi meje.

In takoj se vprašam – katere meje?

Tiste, ki jih postavi svet?

Ali tiste, ki jih tiho postavimo same sebi?

Resnica je manj romantična, kot si želimo.

Večina omejitev ne pride od zunaj. Pride iz naših misli. Iz prepričanj. Iz “nisem dovolj”. Iz “kaj bodo rekli”. Iz “to ni zame”.

In potem živimo tik pod svojim potencialom. Varno. Razumno. Predvidljivo.

Ampak ne živo.

Samoobvladovanje ni kontrola. Je zrelost.

Knjiga veliko govori o self-mastery.

O disciplini. O nadzoru nad mislimi. O čustveni stabilnosti.

Ne v smislu, da ne čutiš.

Ampak da ne reagiraš impulzivno na vsako provokacijo življenja.

To pomeni:

Ne odgovoriš takoj.

Ne užališ se takoj.

Ne obupaš takoj.

Izbereš odziv.

In tukaj se začne prava moč.

Ne tam zunaj. Tukaj.

Strah ni problem. Problem je, da mu verjameš.

Strah je naraven.

Vsak, ki raste, ga pozna.

Vprašanje ni: “Ali me je strah?”

Vprašanje je: “Ali bom šla kljub temu?”

Največji preskoki v mojem življenju niso bili udobni.

Bili so tvegani.

Bili so nejasni.

Bili so strašljivi.

In ravno zato so me razširili.

Rast nikoli ne pride iz cone udobja. Tam pride stagnacija.

Notranji mir ni luksuz. Je odločitev.

Veliko ljudi lovi uspeh.

Redki lovijo mir.

Ampak če nimaš miru, uspeh nima teže.

Je samo hrup.

Notranji mir ne pomeni, da ni izzivov.

Pomeni, da te izzivi ne raztresejo.

To pride z delom na sebi.

Z opazovanjem misli.

Z iskrenostjo do sebe.

Z odgovornostjo.

In ja – z disciplino.

Disciplina ni kazen.

Disciplina je oblika spoštovanja do svoje vizije.

Meje so pogosto samo zgodbe.

Kolikokrat si si rekla:

To ni zame.

Nisem tip za to.

Nisem pripravljena.

Prepozno je.

In kolikokrat je bila to samo zgodba?

Knjiga me ni naučila nič novega.

Me je pa spomnila.

Spomnila me je, da je moč vedno notranja.

Da nihče ne pride rešiti tvojega potenciala.

Da svoboda pride takrat, ko prevzameš odgovornost.

Brez izgovorov.

Brez čakanja.

Brez drame.

In zdaj vprašanje zate.

Katera meja v tvojem življenju ni resnična – ampak samo navada?

In kaj bi se zgodilo, če bi jo letos presegla?

Ne teoretično.

Resno.

Ker življenje ne nagrajuje varnosti.

Nagrajuje pogum.

In pogum ni odsotnost strahu.

Je odločitev, da si večja od njega.